This post is also available in: Macedonian Serbian Croatian Bosnian

Istranka

Motiv s proge

Mostù z radostjo še zalili nismo,
Ko v dimu isker čezenj šel je vlak,
deklè od doma je dobilo pismo,
solzè mu nanj tekó kot črn trak.

»Krasotica moja – golobička bela,
z mrkega Triglava sokolica smela,
ne huduj se name, ker tako ti pišem,
kot da celim rane, kot da solze brišem,
vem, da radost tvoja ti kot sonce sije,
moja bol se vanjo kakor madež vpije,
ali jaz brez uma sem od njé postala,
srce mi je težko v prsih kakor skala …

Jerebica moja, včeraj je zarana
padala nad hišo, nam krvava slana,
brata ti in sestro, hčerka, pomorila,
starega očeta puška pokosila …

Oj, ti nada naša, moja sirotica,
kdo bo v mlečnih jutrih ti umival lica,
kdo bo razčesaval tvoje zlate láse,
kadar mirni Jadran zadnje žarke pase? …

A ne trósi tuge, golobička bela,
spet zaplavaj v radost, kot studenec bistro,
spet postani trda, spet postani smela,
kot bila si smela, ko je šlo za Istro!«

Solze so potekle, radost se skalila,
Mlada je Istranka pisanje vrnila:

»Mati moja tužna, tudi v daljno Bosno
kri očetovo sem začutila rosno,
led srcé mi stiska …. in ne samo meni,
vsi od tuge vaše so razžaloščeni.

Mati, mimo jablan, razcvetelih snoči,
mi gradimo progo, mladi in pojoči,
po srebrnem tiru navsezgodaj davi
prvi vlak je stekel v sinji sončni slavi.

Odpeljal je v Brčko, od Save spokojne,
kjer so se pričele naše zmage bojne,
zdaj več ne miruje, kril nikdàr ne zvije,
niti tam, kjer zemlja črno rudo krije,
létel bo kot ptica, več se ne ustavi,
mati, na sprejem se tudi ti pripravi:

neko jutro rosno, kot jezero čisto,
bo prispel tja v našo neuklonljivo Istro,
s src se bo odvalil tuge črni kamen,
v njih se bo razpalil silni, svetli plamen! …

Mati moja tužna, sredi Bosne drage,
so nas poškropile vaše smrtne srage,
a nad domovino se mladost razcveta:
v njeno se naročje vrneš, Istra sveta!«

Ацо Шопов, Пруга на младоста, 1946
Prevedel Bogomil Fatur v Fran Petre (ur.): Makedonska poezija. Ljubljana: Slovenski knjižni zavod, 1948.