This post is also available in: Macedonian French Spanish German Russian English Serbian Croatian Bosnian Albanian Bulgarian Italian

Aco Šopov: kratka biografija

Makedonski pesnik Aco Šopov se je rodil 20. decembra 1923 v Štipu in odraščal v domačem kraju z bratoma Dimitarjem (1920-1972) in Borislavom (1927-1996), očetom Gjorgjem Zafirovom-Šopovom (1893-1944) in materjo Kostadinko Ruševo (1897-1942), ki jima dolguje svojo ljubezen in pesniški talent.

»Stoglava pošast«, kot ga bo poimenoval proti koncu življenja, je tisto otroštvo zaznamovala bolezen matere, ki je leta 1934 ohromela. Imel je komaj enajst let, ko je moral skrbeti zanjo in njenega mlajšega brata, saj je bil starejši poslan v semenišče v Prizrenu, očeta pa skoraj vedno ni bilo doma. Prizor neozdravljive bolezni in smrti, tesnobe, žalosti in osamljenosti je od takrat prežemal vso njegovo poezijo, od prvih pesmi, ki jih je napisal v šolskem zvezku pri štirinajstih letih, do zadnjih.

Kot gimnazijec se je leta 1940 včlanil v SKOJ (Zvezo komunistične mladine Jugoslavije), dve leti kasneje pa se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju v vrstah tretje makedonske udarne brigade. V isti brigadi je bila tudi njegova izvoljenka Vera Jocić, ki je padla 22. maja 1944 in ji je posvetil pesem »Oči«.

Po vojni se je Šopov vpisal na Filozofsko fakulteto v Skopju in doštudiral filozofijo. Postal je urednik literarnih revij in časopisov Nov den, Mlad borec, Idnina, Horizont, Sovremenost, pa tudi glavni urednik satiričnega tednika Osten, kar ga je vzpodbudilo k objavi serije satiričnih pesmi, kasneje zbranih v zbirki Top-univerzum (1968), v kateri je okrcal tako »top politično korektne« politike kot pisatelje, kritike in novinarje. Iste, s katerimi se je soočil petnajst let prej, po izidu Verzi o trpljenju in veselju (1952). Ta zbirka je v makedonskih literarnih krogih izzvala ostro polemiko, skupaj z zbirko Zlij se s tišino (1955) pa sta zaznamovali zgodovinski obrat v makedonski poeziji ki bo soglasno priznan in pozdravljen šele nekaj let pozneje.

Aco Šopov je dosledno gradil svoj pristen pesniški univerzum, ki je bil nepropusten za imperative socrealizma, ne da bi pri tem zapadel v disidentstvo. »Jaz sem eden tistih pesnikov, ki ostajajo zvesti sami sebi od prvih pesniških poskusov pa vse do zrele pisave,« je izjavil v pogovoru z Nenadom Radanovićem in dodal: »Nobeni literarni vetrovi me niso uspeli zaviti v tujo pelerino, ki bi bila v nasprotju z mojo pesniško naravo. Ti vetrovi so me popravljali in me vodili do vse popolnejšega pesniškega izraza, niso pa me oddaljili od poti, po kateri stopam. Pesnika odkriva njegova pesem, ne pa njegovo ime, zapisano ob njej.«

Vse od prve zbirke Pesmi iz leta 1944, ki je obenem tudi prva knjiga v makedonskem jeziku, objavljena v Makedoniji, pa vse do zadnje, Drevo na hribu (1982), Šopov gradi temelje izrecne sodobne poezije, posebej z zbirkama Nebivanje (1963) in Videc, ki gleda v pepel (1970), ki tematizira rodno grudo le zato, da bi jo vpisal na zemljevid sveta. Kletnikov (Клетников 1985) meni, da sta ti zbirki vrhunec njegovega opusa, sodita pa tudi med vrhunce sodobne makedonske poezije. To je poezija, ki ji uspe mojstrsko povezati pesnikova osebna doživljanja in usodo človeštva.

Šopov je v času svojega življenja izdal dvanajst izvirnih zbirk ter osem izborov svoje poezije in deset izborov v drugih jezikih. Po smrti se število slednjih nenehno povečuje.

18. avgusta 1967 je Šopov postal eden prvih članov Makedonske akademije znanosti in umetnosti, priporočilo za njegovo imenovanje pa sta napisala prav slovenska pisatelja in akademika Ciril Kosmač in Bratko Kreft ter o njegovi pesniški veščini zapisala: »Beseda zanj ni samo izraz neke misli ali čustva, nekega pojma, marveč tudi manifestacija zvoka, kakor je nato stih manifestacija ritma in melodije.«

Aco Šopov je dobitnik številnih priznanj: najvišjega jugoslovanskega priznanja AVNOJ (1970), literarnih nagrad Kočo Racin za zbirki Zlij se s tišino (1956) in Videc, ki gleda v pepel (1970), priznanja 11. oktober za prevod Hamleta (1960) in za življenjsko delo (1981) ter Nagrad Zmajeve otroške igre za prevod Pesmi Jovana Jovanovića-Zmaja (1967) in Brata Miladinova za zbirko Pesem črne žene (1976).

Zbirko Pesem črne žene je navdihnilo njegovo bivanje v Senegalu, kjer je leta 1971 nastopil mandat jugoslovanskega veleposlanika, potem ko se je dolga leta posvečal založniški dejavnosti, predvsem kot direktor in glavni urednik založbe Makedonska kniga. V času službovanja v Afriki je prevedel izbor poezije senegalskega predsednika Léopolda Sédarja Senghorja, člana Francoske akademije, ki je leta 1975 prejel nagrado zlati venec poezije na festivalu Struški večeri poezije.

Istega leta je bil Šopov imenovan za predsednika republiške komisije za kulturne stike s tujino v Skopju. Tri leta kasneje se je bil zaradi bolezni, ki je kot slutnja naseljevala že njegove zgodnje pesmi, primoran umakniti iz aktivnega življenja.

Šopov je bil oče dveh otrok: Vladimirja (1948–2000) iz prvega zakona z Blagorodno, in Jasmine (1960) iz zakona s Svetlano, ter dedek Aleksandra in Leonarda ter Mile in drugega Aleksandra, ki sta rojena po njegovi smrti. Po nekajletni bolezni je umrl v Skopju 20. aprila leta 1982.

Fotografije (z izjemo karikature, ki pripada Društvu pisateljev Makedonije) lahko prenesete in objavite z obveznimi avtorskimi pravicami: ©Aco Šopov – Poezija