This post is also available in: Macedonian Russian

”Notre-Dame”, Ilija Penušliski.

Notre Dame

Sleherni večer ob Seini – ni me sram –
pregrešno me preganja misel žgoča:
kaj neki storil bi, če Notre-Dame
bila dekle bi zapeljiva, vroča?

Seve, če si v Parizu sam ko jaz
in te samota že v obup požene…
Bi ji nasmešek sinil čez obraz,
bi šla ponosno hladna mimo mene?

O, ne! Brž ko odpel bi k dnevu zvon,
bi že nestrpno čakala ob Seini:
„V Vincennes me pelji, pelji me v Boulogne,
sto let stojim že ob tej vodi leni.“

Kot pravljica bi se zazdel mi svet,
kri vrela bi v uporni, silni struji.
O, čutim, vem – najnežnejši poet
bi bil med vsemi v tej deželi tuji.

Na žalost – sanje so le rahel val,
življenje pa je tok, ki dre na šir.
Kam bi? Kot po navadi na Pigalle
prek Babilona tudi ta večer.

Obupan grem, nemočno predse zroč.
Čolniči lahni na valovih lenih…
O, da sem eno samo samo noč
vsaj kupola na silnih plečih njenih.

Aco Šopov, Zlij se s tišino, 1957
Prevedel Ivan Minatti