Ne ljubi me

This post is also available in: Macedonian Serbian Croatian Bosnian

Glej! Pomlad in drevje zeleneče,
a v planinah – sonce in sneg.
Plahi jutranji žarki ljubeče
božajo vrbe in rečni breg.

Kolikokrat sam v tej blagi luči
stojim tu ob uri, ko še vse molči.
Toda – zakaj me spet in spet žalost muči,
zakaj spet in spet mi obraz mrači?

Vidim te: Sama si. Solze ti polzijo
po licu… ob tebi ves sam moj sin.
O te oči! Kako me bolijo! –
Zdaj vem, zakaj in čemu trpim.

Nekoč sem, pijan že v zgodnjem večeru,
razmišljal mračen vse bolj in bolj
in sem se zdrznil – v skelečem nemiru
spoznal: nikdar ne potiša ta bol.

V mislih sem vtihotapil se ti v bivališče,
k tebi me gnala je neznana moč:
še vedno bilo je toplo moje ležišče
ko takrat – najino prvo noč.

Začul sem besede šepetajoče:
„Vrni se, vrni domov, ljubi moj!
Saj vem, da po sinku srce ti joče,
ostani, ljubi, pri naju nocoj.“

Bedim ali sanjam, sem se začudil.
Tvoja ljubezen še vedno živi?
Ljubiš me, kot te nikdar nisem ljubil?
Glej, moja že davno, davno spi.

O, nikar me ne ljubi, pozabi,
naj ne ostane sledu gorja.
Zunaj pomladno cvetje vabi,
zakaj naj bi dušo težila tema?

Nikar me ne ljubi!… O, nisem vreden!
Ko bi usahnil ta silni vir,
ne bi bil klatež pijan in beden,
sredi viharja bi našel mir.

Ne ljubi me! O, nikar me ljubiti:
v srcu sameva žalost brez mej
po sreči, ki je nisva znala hraniti…
A zanj, za najino dete, glej,

za dete najino pesmi, slutim,
bom pel, pel tako nežno, toplo,
da bomo praznik v tihi minuti
čutili ob njih in nam bo vsem lepo.