This post is also available in: Macedonian
Nastajanje prave lirike *
Fran Petrè
Poezija na makedonskem knjižnem jeziku se razvija šele kakih dvajset let. Pred Drugo svetovno vojno so začeli z njo mladi pesniki, ki so morali zapustiti Makedonijo, Kosta Racin v Zagrebu ter Venko Markovski in Kole Nedelkovski v Sofiji.
Aco Šopov pripada z Blažem Koneskim in Slavkom Janevskim drugi pesniški generaciji, ki jo je dvignila na površino narodnoosvobodilna borba v Makedoniji. Rojen je bil 1923 v Štipu, obiskoval tam gimnazijo, odšel k partizanom in se boril v Tretji makedonski udarni brigadi. Partizansko življenje ga je vzgajalo kot človeka in pesnika, zato so njegove zgodnje pesmi napisane skoraj izključno na partizanske motive.
Prva Šopova samostojna zbirka je doživela simbolno izdajo. Pesnik je zelo aktivno sodeloval v mladinskem gibanju. Njegovo drobno knjižico PESMI je natisnila v Beogradu Antifašistična mladina Srbije in jo 1944 poklonila makedonski mladini za njen II. kongres. Dve leti kasneje, 1946, je izdal skupaj s Slavkom Janevskim zbirko Mladinska proga, nastalo ob gradnji železnice Brčko—Banovići, ki so jo postavljale mladinske brigade. Tudi naslednji zbirki, obe izšli 1950, sta v najožji zvezi z velikimi družbenimi in političnimi dogajanji : prva, z naslovom Na Gramosu, je bila posvečena boju partizanov v Egejski Makedoniji za časa državljanske vojne v Grčiji, medtem ko so v drugi, S svojim rokami, izbrane partizanske pesmi in optimistična lirika socialistične izgradnje. V tej zbirki se dve pesmi nanašata tudi na Slovenijo, “Istranka” in “Jesenice”, spev gorenjskim železarjem. Po večletnem premolku se je Aco Šopov oglasil z zbirko Zlij se s tišino, ki jo tu dobivamo tudi v slovenskem prevodu.
Pazljivemu slovenskemu bralcu bo makedonska knjižica stihov zbudila vrsto vprašanj. Kakšne so danes poti njihove poezije? Katera vprašanja vznemirjajo makedonske pesnike? Kako se lirika na knjižnem jeziku, ki je bil pravkar spočet, vključuje v komplicirani sestav moderne poezije?
Iz skopih, pravkar navedenih podatkov, je jasno razvidno, kakšna je bila splošna usmerjenost Aca Šopova v prvih desetih letih ustvarjanja. Pesniška beseda mu je služila, da je v njej na poglobljen način izpovedoval politične ideje in vero mladine za časa boja in obnove. Strogo programsko pojmovanje poezije se bo zdelo ozko. Vendar je v tem primeru potrebno imeti v vidu neko makedonsko posebnost, ki je olajševala tako razumevanje naloge književnosti.
Ob nežnih poganjkih njihove umetne poezije živi mogočno razraščena ljudska poezija, ki predstavlja še vedno svežo, sočno stvarnost, proces, ki ni odmrl, marveč traja dalje in daje v sproti ustvarjanem ustnem pesništvu še vedno svoje tekoče odgovore na dogajanja v Makedoniji. Znano je, s kakšno ljubeznijo visi Makedonec na svojih domačih napevih, plesih in pesmih. Do najnovejšega časa so mu nadomeščali vse druge kulturne potrebe. Prastara pesniška tvorba je v teku razvoja izoblikovala svoje posebne estetske zakone in pravila. Predvsem je zelo aktualna. Obravnava vedno velike družbene dogodke, ki so važni za večje kolektive, za celotni narod, pokrajino ali okrožje. Taki dogodki so bili v preteklosti turška okupacija, hajduški boji, emigracija za delom v tuje dežele (pečalbarstvo) in podobno. Pesem visoko dviga nacionalno čustvo, makedonski narodni ponos in pripravljenost za boj, v katerem je Makedonija tako dolgo krvavela. Zato pogosto postavlja človeka, ki se je posebno odlikoval in dvignil nad kolektiv. Šele na tako obče čustvo se navadno veže osebno z ljubeznijo, prijateljstvom, zvestobo, slovesom, smrtjo ali podobnim motivom. Pesmi so grajene na čvrstem političnem ali socialnem ozadju. V vsem svojem zametku so jasne in v izbiri snovi tudi enostavne. Nekoliko drugačna je njihova izrazna in oblikovna stran. V stoletjih so nastale določene stalne rabe, brez katerih si Makedonec ne zna zamislili svojih pesmi. Dogodek, ki je sprožil pesem, je bil navadno povsem konkreten, toda pesniška inspiracija je ob njegovem opisu težila k posploševanju, ki bi moglo veljati tudi za vse sorodne primere. V pesniškem jeziku so izpuščali vse podrobnosti in iskali tipično, splošno. S tem je postal stih zgoščen in prevzel nedoločno, občo predstavo, kije odpirala možnosti slutenj in vsakršnih dopolnitev v mislih onega, ki je pesem pel ali poslušal. Kakor vse ljudske pesmi, ljubi tudi makedonska pretiravanja borci udarjajo kakor vihar po sovražniku, hitri so kakor jeleni in lahni ko ptice; dekle je lepo, da se zaljubi vanjo mesec, pa se vsak večer vrača na njeno okno. V tej poeziji ni meje med prirodo in človekom. Človek ni le sestavni del prirode, marveč mu je vsa priroda podrejena. Niso redki opisi smrti junaka, ko se ob dogodku tresejo gore, ker tudi priroda občuti njegovo dramatičnost. Nenavadno izrazite so metafore makedonskih ljudskih pesmi. Ker so popolnoma nepogrešljiv del vsake tvorbe, so dobile standardne oblike, ki se pogosto ponavljajo.
Makedonec občuti svoj stih kot prefinjeno umetniško obliko, ki dopušča vse možnosti čustvene koncentracije, umetniškega navdiha, izražanja racionalnega in neopredeljivega in zagotavlja s svojimi rabami ritma, rime in oblik bogato zvočnost pesniške besede. Kakor mu je za ples domača glasba ljubša od jazza, mu ljudska poezija govori globlje in prepričljiveje kakor modema lirika.
V takem vzdušju je torej nastajala prva makedonska umetna lirika. Racin se je z občutkom oživljal v način ljudske pesniške tvorbe in ga deloma prenašal na svoje pesmi. Vanje je dvigal motive iz vsakdanje makedonske stvarnosti, pel o napornem delu na tobakovih poljih, tuberkulozi deklet po mestnih tovarnah, propadanju stare obrti in podobnih pojavih. Take motive so obravnavale že novejše ljudske pesmi. S spoštovanjem tradicij je ustvarjal fino tkivo stiha, ki je slonel po motivu, ritmu in umetniškem izrazu na ljudskem stihu, a bil vendarle nov in izviren, osebni Racinov slih. Pri tvorbi se je ravnal preprosto po akustičnem in ritmičnem vtisu in ne po metričnih načelih, ki sicer prevladujejo v umetni poeziji, kar je dobro občutil Mile Klopčič, ko ga je prevajal. Venko Markovski je mnogo zvesteje posnemal ljudske pesmi. V njegovi obilni tvorbi, ustvarjam z lahkotno okretnostjo rojenega stihotvorca,je najbolj pogost stih, ki se po jeziku, tipičnih prispodobah in ritmu bistveno ne razlikuje od pravega ljudskega stiha. Ker velja to tudi za velik del njegove tematike—pelje o legendarnem hajduštvu in bojih — se je upravičeno zakoreninilo prepričanje, da zagovarja načelo potrebe vernega posnemanja ljudskih pesmi v makedonski umetni poeziji. Vendar je v tvorbi Markovskega posebnost, ki je v taki obilici in dognanosti ni v ljudskih pesmih; kadar stremi k izvirnosti, se njegov pesniški slog vzpenja do pregnantnosti pregovorov in filozofskih sentenc.
Kdor bo primerjal slovenski in makedonski književni razvoj, se bo moral spomniti, da smo imeli podoben boj okoli smeri umetne poezije tudi pri nas. Pred dobrimi sto dvajsetimi leti, tedaj ko je začela obilneje nastajati poezija, so Kopitar in njegovi učenci poudarjali, da mora ostati nova tvorba strogo v mejah ljudske pesmi; literarno načelo dunajskega slavista je podpirala visoka cena, ki jo je tedanja romantična smer splošno dajala ljudski pristnosti. Prešeren je odločil sporno vprašanje v nasprotnem duhu literarnega kozmopolitizma, ker je smatral, da mora zaostala književnost čimprej doseči velike evropske literature.
Mladi makedonski pesniki, ki so se oglašali med vojno, verjetno niso imeli prilike razmišljati o teoretičnih vprašanjih. Kakor puška je tudi pesem vršila svojo funkcijo. Bila je sestavni del ilegalnega gibanja. Njena glavna naloga je bila, daje bodrila k pogumu in odločnosti v neenakem boju. Borcem so prihajale v roke pesmi, razmnoževane s primitivno tiskarsko tehniko. Najbolj so učinkovale, če so bile napisane v obliki domačih ljudskih pesmi. Kot motivi so služili markantni momenti iz bojev. Nekatere medvojne pesmi Aca Šopova se po dikciji skoraj ne razlikujejo od anonimnih ljudskih pesmi. V “Partizanovem predsmrtnem pismu”, daljši pripovedni pesmi iz prve tiskane zbirke, se ranjeni partizan izpoveduje svoji materi : tuku sum, majko, zaginal, za tia zlatni slobodi, za tia sveti pravdini, za koj, le majko, ginea našite slavni dedoi, našite mili tatkovci, za koi le, slavno gineme i nie — nivni sinoi!
V tej elegični pesmi se ne naslanja le stih povsem na običajni ljudski osmerec, marveč naglasa tudi vsebina pesmi povezanost sedanjega boja s stoletnim makedonskim bojem za osvoboditev. Vendar so že v takratnih pogojih nastajale pesmi, ki so nakazovale možnost bodoče osvoboditve od posnemanja. Koneski je na primer uvajal refleksivno liriko, šopov je kmalu krenil na pot, ki jo je pred njim prehodil že slovenski partizanski pesnik Matej Bor : za revolucionarno budniško liriko seje poslužil burnega futurističnega stiha Vladimira Majakovskega, pesnika Oktobrske revolucije. stara, uglajena oblika ljudskega osmerca ali deseterca se je v istih pesmih vezala z lomljenim, odločnim stihom prevratnega razdobja, povezanim z vojaško-tehničnim besednim gradivom. Stih se je obdržal, čeprav je neprirodno spajal dve skrajnosti, katerih vsaka je imela svojo posebno razvojno pot. Toda pogosto je imela novotarija samo optični značaj : osmerec je zlomljen na dve polovici, tiskani v obliki dveh stihov. Rima na koncu vsakega drugega stiha, ki je pesnik ni odpravil, izdaja, da je vsa izprememba le v grafični podobi pesmi.
Nacionalna osvoboditev je bistveno izpremenila tudi kulturno stanje. Oglašali so se novi in novi pesniki. Večina je bila prepričana, da je za makedonsko poezijo edino pravilna pot, če tudi nadalje sledi ljudski pesmi in se ubrani tujih vplivov. Po idejni strani je te nazore podpiralo prodiranje doktrine socialističnega realizma, ki je umetnost strogo podrejal splošnemu političnemu toku. Na tak način je makedonska poezija vršila v povsem novih razmerah nacionalne svobode funkcijo, ki jo je opravljala že tudi prej ; moralno je pripravljala ljudi, zlasti mladino, na njihove dolžnosti do družbe in dvigala splošne družbene ideale. V takem okviru so nastale tudi navedene zbirke šopova o mladini s proge, Markosovih partizanih in uspehih socialistične izgradnje na vasi in v industriji. Po temah so pesmi nedvomno modeme, saj posegajo v živo stvarnost dneva, po tehnični obdelavi stiha so zveste izročilu, po navdihu so izraz kolektivne volje. Za umetništvo jim je manjkalo nekaj bistvenega.
Okoli leta 1950 so začeli prodirati med makedonskimi pesniki, zlasti med najmlajšimi, novi literarno-teoretični pogledi. Značilno je, da jim poti ni odprla literarna kritika, marveč sama poetska praksa.
Odraz te izpremembe je tudi zbirka Šopova s simbolnim naslovom Zlij se s tišino. Na svoji lastni razvojni poti in razvojni poti mlade makedonske poezije je pesnik prišel do spoznanja, da je vir resničnega umetniškega navdiha stopnjevano individualno doživljanje. Namesto velikih kolektivnih idej in gibal stopa v ospredje intimno čustvo, ki odkriva ljudi v njihovih neposrednih, vsakodnevnih odnosih. Prve zbirke so prikazovale Šopova borca in ideologa, teh 34 pesmi odkriva njegovo človeško stran. Pesnik je krenil s temi izpovedmi na pot prave lirike.
Občutek izpremembe sredi petnajstletne poetske prakse je bil tako globok, da ga je pesnik smatral kot obračun pred samim seboj. Tak obračun je podal tudi bralcu, da si bo mogel ustvariti podobo prehojene poti. Na začetku zbirke so tri daljše pripovedne pesmi s partizanskim motivom padlega dekleta. Prvi dve sta starejšega datuma in sta bili objavljeni le v prejšnjih zbirkah. Oči so znane tudi slovenskim bralcem iz lepega Faturjevega prevoda v prvi antologiji makedonske lirike (Makedonska poezija, Lj., 1948). Značilno je, da se je pesnik odločil celo pri tem izboru za take partizanske pesmi, ki so povezane z ljubeznijo in osebnim heroizmom, in ne za borbeno-agitacijske, ki so prevladovale v njegovi prvi zbirki. Težo boja je podal v prispodobi žrtve posameznika in ne velikih skupnosti in kolektivne žrtve.
S skupino pesmi na čelu zbirke je nakazan prehod k pesniškemu individualizmu in določena obenem notranja arhitektonika zbirke, ki se giba v smeri vse oljih, intimnejših problemov. V partizanski liriki in liriki izgradnje je bil lik Človeka v svoji premočrtni, jasni in enostavni koncepciji podoben heroju. V ciklusu “Razgovor s sinom” iz zbirke se nam razkriva nov tip osebnosti v makedonski poeziji : sanjač z osamelo dušo, tujec med svojimi ljudmi, človek z razpokami v ljubezni in zlomljenimi družinskimi razmerami, nemirni begunec v življenju. Morda je to odraz pesnikovih izkušenj, morda daljni refleks boemskega lika iz polpretekle moderne poezije, kar tu ni važno. Važna je izprememba, ki je s tem nastala — makedonska književnost se je odprla zapleteni psihi sodobnega človeka in življenju po načinu današnje civilizacije. Jasno, da tu ne gre za vprašanje, ali je ta način dober ali slab, marveč za dejstvo, da je tu in ga literatura zato mora odražati, če želi biti zvesta življenju. Močan korak dalje od narativne, pripovedne lirike je subtilnejši tip tihe izpovedi, s katerim se pravzaprav začenja proces »zlitja s tišino«, nastajanje prave lirike. Lepota, ožarjena notranje preko meditacije ali vizuelno preko slike, pomeni sedaj poglavitno zanimanje pesnika.
Svet domovine se je umaknil. Kolikor se sploh pojavlja kak okvir, pomeni nasprotje njeni patriarhalnosti. Tako nasprotje je predvsem Pariz, ki še vedno žari s svojim umetništvom po svetu in ki je primamil tudi makedonske slikarje, kritike in pesnike. Na soncu njegove umetniške eksotike in literarnega kozmopolitizma se je celo resnost duha iz stoletja zasužnjenega naroda pretopila v razigrano pršenje in življenjsko slast. Žjiva domislica, duhovita misel, nenaden obrat in igra z besedo spremljajo to novo liriko. Mnoge teme so tipično impresionistične, oblaki, jesenski motivi, priroda, ki je slikana skoraj povsod brez človeka. No smer Moderne spominjajo duševna razpoloženja, kot jih riše pesnik, in novosti o strukturi njegovega stiha in pesmi.
Smisel koraka je jasen : makedonska lirika se želi vključiti v evropsko. Pesnik je v tem trenutku obrnjen ves navznoter. Morda nam bo v prihodnjem z novim načinom začel odkrivati svet makedonskega malega človeka.
_____________________
* “Makedonski pesnik”, spremna beseda, Zlij se s tišino, prevedel Ivan Minatti, Državna založba Slovenije, 1957, str. 67-73.
_____________________
Drugi literarni portreti v slovenščini