This post is also available in: Macedonian

Aco Šopov: Izbor iz zbirke Zlij se s tišino, 1955. Prevedel Ivan Minatti, 1957.

Iščem svoj glas

V divjem molčanju morja iščem svoj glas,
more okameni.
Iščem ga v žolti jesenski pustinji,
pustinja zazeleni.
Moje roke niso moje roke
(moje roke s prsti mesečine).
Moje oči niso moje oči
(moje oči, oči za daljine).
Moja beseda je tvrda čeljust teh dni,
ki rije po njivah s semen zobomi.

V tišini

Če nosiš v sebi zamolčano besedo,
besedo, ki žge in te bi žgala,
jo skrij, zakoplji v globoko tišino :
tišina jo sama bo izdala.

Na jezeru

Ledena spokojnost. Jezerska šir.
Tišina. Okamenel mir.

Le tam v višavi,
se v sončni bleščavi
kopljeta laboda.

Strastno se poigravata,
nad ločjem se spreletavata,
dokler ne zamre luč zahoda.

V trenutku — nemoč in slutnja pogina.
Od daljnih, nevidnih obrežij jezera
— tako vre po žilah neznana drhtavica —
v lahnem trepetu vzdrhti gladina.
Voda se lahno, nalahno premreži
in spet je vse okamenela tišina.

***

Kdaj vzvalovim in se ko val razpenim,
poženem od tod širjavam naproti,
kdaj samo dim ne bo moja beseda,
kdaj kakor voda razjarjena
z nezadržno močjo
poletim od brega do brega ?

Lov na Jezeru

Ptica na preži. Lakota.
Čaplja negibna, sklonjena.
Niha gladina jezerska,
modra ko žalost izjokana.

Udar perutnic neusmiljeno
pljusne v modrino stišano.
V kljunu zablisne srebrnkasto
vitko telo raztrgano.

Dan je siv ko umiranje.
Sama sva. Tiha, razmišljena,
vse bolj in bolj umirjena —
slutiva, da se razhajava.

Lepota

(L. Ličenoskemu)

Tako je z njo ko z ženo blodno,
vsiljivo, nenasitno in pohotno :
v zlovešči svoj objem lovi zlohotno
z močjo neustavljivo in usodno.

Zazibljejo dlani nje zapeljive
me v čudno igro, v čudno komponiranje,
da krčim se in tonem v umiranje
in spet ko pesem vračam se med žive.

Z očmi sijočimi — žarečimi prameni —
utapljam v globočino se modrine,
lepoti kličem iz srca tišine :
vsega ovij me s svojimi plameni !

Vsega vsega ovij, a potlej mini
brez razmišljanj in brez modrovanja
omamna zanesenost nevsakdanja,
le čisti ogenj tvoj še više sini.

Kadar ti je teško

Kadar ti je teško, v minuti, ko se zazdi ti,
da je krik tvoj glas, tvoj pogled rotenje,
zazri se, potopi v modrino voda valovitih, v
pij se v svežino, ej v to šumenje !

Globok se ti vzdih bo izvil
in čutil boš : spet si močan.
Spet blisnil pogled bo živ,
pomlajen in zbran.

List

Tiho, neopazno se je utrnil z veje
in zakolobaril pod jesensko nebo.
Dete, misleč, da metulj frfota preko meje,
steza za njim roko.

In nič, prav nič ugasnilo ni
z njim med škrlatnim žarenjem.
Le veja zase prikrito ječi v
žalosti za zelenjem.