Razgovor s sinom

This post is also available in: Macedonian

Nikogar, da v slovo mi „zbogom“ reče,
pa čeprav je vse zdavnaj že budno.
Na pragu sinek stoji ves nesrečen
in gleda me plaho in čudno.

Ko da mi očitata očki čisti,
ko da bi slutil, kaj sem to jutro zgubil.
„Še nikoli šel od doma nisi,
ne da bi me objel in poljubil.“

Zmeden šepnem: „Ubogo moje malo,
zakaj imaš očke tako zasolzene?“
Od solz in spoznanja me v grlu je žgalo:
kako je to, vse to grdo od mene.

Ko čez leta zraseš, sinko mali,
in se bova srečala kje na cesti,
kaj se takrat ti v očeh zazrcali?
Sovraštvo? Plamen otroške ljubezni?

Ali se boš molče, prezirajoče
obrnil, ko te pogled moj objame?
Saj je vseeno, naj bo, kakor hoče:
za vselej „moj mali“ ostal boš zame.

Odtrgam se ko veja, ki se odkrhne.
Sinek stoji in gleda za mano.
Zgodnja ptica na lipo prhne,
skrije se v gnezdo mehko postlano.

Drobna ptica, kaj se skrivaš v gnezdo?
Pokaži mi, kje se jata zbira,
da ne bom sam s to dolgo cesto
poln koprnenja in nemira.