This post is also available in: Macédonien Slovène

Tradition et modernité*

Janez Menart

Nous n’avons pas l’habitude, ici [en Slovénie], de publier des traductions de poésie contemporaine d’autres nationalités [yougoslaves], encore moins des recueils d’un seul poète et encore moins d’un jeune poète. Le recueil du jeune poète contemporain macédonien Aco Šopov, publié ces jours-ci par la maison d’édition nationale de Slovénie, constitue donc une exception louable et, espérons-le, le début d’une nouvelle pratique dans nos politiques éditoriales.

Le recueil Zlij se s tišino [Confondu dans le silence] a été traduit dans son intégralité, tel qu’il est paru en macédonien, à cette différence près que l’auteur a ajouté pour l’édition slovène quelques poèmes d’inspiration révolutionnaire, publiés par le passé. Ces exceptions ne sont pas à l’avantage du livre. Toujours est-ils qu’ils nous montrent que la poésie populaire macédonienne a influencé à bien des égards la poésie crée aujourd’hui.

work in progress

. V mislih imam iz ljudstva porojeno aktualno pojmovanje pesništva. Kot domala v dosedanji makedonski pesniki tudi Aco Šopov ni mogel sunkovito preskočiti vseh vmesnih faz med tradicijo in svojo zadnjo poezijo, ki je zbrana v pričujočem prevodu kljub temu, da bi iz samih pesmi sklepali, da je to želel. Razvijal se je sicer v pospešenem tempu (kot se razvija sploh vsa današnja makedonska literatura), vendar po logičnih zakonih kulturne dednosti. Zato tudi še v pesmih, ki so napisane že na povsem novih osnovah in z modernim pojmovanjem, najdemo ostanke ljudskega pesništva. Sem sodi predvsem neposredno čustvo, izraženo na pripovedni način in z delno stiliziranimi izraznimi sredstvi. Majhna pestrost motivov, problemov in prijernov. Skoraj nobenih presenetljivih primer, obratov, besednih gibčnosti, oblikovnih novosti in podobnega. Samo jasno izraženo čustvo z miselno podlago ali vezivom. To je obenem svojevrsten čar in svojevrstna pomanjkljivost te poezije. Mislim, da se ne motim, če sodim, da makedonski bralec to poezijo globlje dojame in občuti kakor slovenski, saj je napisana bolj v njegovem duhu. Slovenca ne očara, vendar mu kljub temu nudi marsikaj. To velja predvsem za tiste pesmi, ki so zbrane v ciklusu “Miniature”. Tu je po mojem nekaj pesmi, ki dajejo vrednost vsej zbirki in opravičujejo, da je bila prevedena v naš jezik.

Če povzamem zgornje misli, jih lahko strnem v naslednji zaključek: Aco Šopov je dober pesnik vendar pa mislim, da je svoj talent pravsaprav samo šele pokazal, ni ga pa še izrabil v vsej obsežnosti: in makedonska poezija, ki je v tako kratkem razdobju svojega razcveta prehodila že tako zavidljivo pot navzgor, lahko od njega se marsikaj pričakuje.

Ivan Minatti, ki je pesmi prevedel, je to opravil tako tankočutno in spretno, da se pesmi berejo, kot da bi bile napisane v slovenščini. Leplega priznanja prevajalcu stihov pač ni mogoče dati. In kakršnikoli očitki, da se je tu in tam nekoliko oddaljil od originala, bl bli brezpomembni. Celota zveni in to je tisto, kar šteje.

Spremne besede – napsal jih je Fran Petre – vo kratke, jedrnate in dajejo jasno sliko problema, ki ga obravnavajo. Skratka, so take, kot si jih nepoučeni bralec velikokrat želi, a le malokrat najde.

Oprema knjige je preprosta, dostojna, vendar likovno že ne koliko obrabljena. Splošen vtis, ki ga daje, je bled.
__________________
Članek je bil objavljen pod polnim naslovom « Tradicija in sodobnost, pesnička zbirka Aca Šopova Žlij se s tišino v prevoda Ivana Minattija » in Ljudska pravica, Ljubljana, 07.12.1957, str 6
__________________

Drugi literarni portreti v slovenščini