This post is also available in: Macedonian French Spanish German Russian English Croatian Bosnian Albanian

Ina Jun-Broda (Avstrija – Hrvaška)

Ina Jun Broda, Aco Šopov et Georgi Stardelov (u sredini).

Ina Jun-Broda (Pseud. Jana Joan, Giula Weiner) se je rodila v Zagrebu (18. 4. 1899), kjer je diplomirala na akademiji za glasbo in tudi živela do druge svetovne vojne. Pripadala je levičarski inteligenci in se leta 1943 pridružila protifašističnemu odporu. Od leta 1947 je živela na Dunaju. Umrla je 16. avgusta 1983 v Zagrebu.

Pisala je v dveh jezikih: v materinskem srbohrvaškem in v nemškem. Svojo prvo pesniško zbirko Der Dichter in der Barbarei (Pesnik v barbarstvu), v kateri opisuje svoje izkušnje iz druge svetovne vojne, je izdala v nemškem jeziku.

Ina Jun-Broda se posebno uveljavlja kot prevajalka iz srbohr. jezika v nemščino; zadnje čase pa vedno več prevaja tudi iz slovenskega (Zupančič, Bor, Kocbek…) in makedonskega (Aco Šopov) jezika. S svojim i prevodi, kakor tudi drugim i literarno-kritičnim i informacijami po tujem časopisju (Austro-American Review, New York; dunajski Tagebuch; Literatur und Kritik, Gradec; Weltwoche, Švica; itd.) je ena tistih, ki imajo največ zaslug za uvejavljanje po svetu mnogo premalo znanih in upoštevanih jugoslovanskih literatur.

Leta 1976 je izdala antologijo jugoslovanske poezije z naslovom Beschwingter Stein (Navdušen kamen), Wien, München: Jugend und Volk, 139 str.

V drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja je v nemščino prevedla obsežen izbor poezije Aca Šopova. Vendar ji zdravstveno stanje ni dopuščalo, da bi knjigo izdala. Šele leta 2012, ob tretji obletnici smrti Aco Šopove, je bil v Luksemburgu objavljen velik del njenih prevodov v knjigi Schwarze Sonne (Črno sonce).

TV Kalendar je posvetio prilog  Ini Jun-Brodi, 16.08.2014.

Dve pesmi Ine Jun-Brode, objavljeni v reviji Most

Slutnja

Kaj si svet, kaj si ti, lastna duša,
je prvo slika drugega v ogledalu?

Skrivna groza v temnih kotih duše,
tri korenine blaznosti, vsajene v živce,
in od časa praočetov nezalivane —
se nenadno razbohotijo s senčno slo,
ki se daljša s sončno lego
in meče na tvoje življenje, na obsijani prod
temna znamenja križa, rešetk.

Noči otroštva: pritisk, težak kot gora
steklena tišina ali: blazen smeh,
prepadi morskogloboke žalosti.
Pokrajina otroštva je bila od nje zasenčena.
Domovina leži pod njenimi temnimi izdihi.

Je bil le globoki vodnjak brez dna,
ki grgra pod gladkim ogledalom vsakega človeka?
Je bila le mrzlica? Življenje je kot bolezen:
prilagoditev najčistejše klice na prah…
Ali slutnja neslutene resničnosti,
grozne usode, ki je prišla in nas zadela.

Grozljiv vrtinec

Grozljiv vrtinec vleče vse moje življenje
s površine v globino.
Samo skrito še grgrajo podzemeljski tokovi.
Tam, kjer izvirajo med koreninami in mahovi,
včasih začutim ljubljene ustnice.

V sako noč prihajajo pit k meni moji mrtvi,
kot bi me usmiljeni bogovi spremenili v studenec,
nje pa v sence gozdnih živali,
ki plaho krožijo okoli mojih vod
v tej krvavi, krvavi džungli.

Tudi ti, moj najbližji izgubljeni deček,
tudi ti si ležal pod mojim srcem,
tudi ti si iz mojih studencev pil
in se v mračnem vrtincu utopil,
tudi ti prihajaš ponoči k meni pit
s krono iz listja in čudnih luči v laseh…

Iz nemščine prevedla Milena Merlak Detela
Most (Trst), VI, nr 21-22, 1969, str. 73-74