This post is also available in: Macedonian French

Tradicija in sodobnost*

Janez Menart

Ni v navadi pri nas, da bi izdajall zbirke prevodov sodobne poezije drugih narodov. Tem manj, če naj bo v zbirki zastopan en sam avtor in tem manj, če je ta panik mlad. Zbirka sodobnega, mladega makedonskega pesnika Aca Šopova, ki jo je te dni izdala Državna založba Slovenije, je torej hvalevredna izjema in, upajmo, tudi začetek nove prakse v naši prevodni dejavnosti.

Zbirka Zlij se s tišino je prevedena v celoti, kot je izšla v makedonščini, s to razliko, da je avtor za slovensko izdajo dodal še nekaj pesmi s partizansko tematiko, ki so izšle že prej. Te dodane pesmi zbirki verjetno niso v korist. Vsekakor pa nam kažejo, da je makedonsko ljudsko pesnišivo po svoje v mnogočem vplivalo tudi na makedonskogo dandanašnjo umetno poezijo. V mislih imam iz ljudstva porojeno aktualno pojmovanje pesništva. Kot domala v dosedanji makedonski pesniki tudi Aco Šopov ni mogel sunkovito preskočiti vseh vmesnih faz med tradicijo in svojo zadnjo poezijo, ki je zbrana v pričujočem prevodu kljub temu, da bi iz samih pesmi sklepali, da je to želel. Razvijal se je sicer v pospešenem tempu (kot se razvija sploh vsa današnja makedonska literatura), vendar po logičnih zakonih kulturne dednosti. Zato tudi še v pesmih, ki so napisane že na povsem novih osnovah in z modernim pojmovanjem, najdemo ostanke ljudskega pesništva. Sem sodi predvsem neposredno čustvo, izraženo na pripovedni način in z delno stiliziranimi izraznimi sredstvi. Majhna pestrost motivov, problemov in prijernov. Skoraj nobenih presenetljivih primer, obratov, besednih gibčnosti, oblikovnih novosti in podobnega. Samo jasno izraženo čustvo z miselno podlago ali vezivom. To je obenem svojevrsten čar in svojevrstna pomanjkljivost te poezije. Mislim, da se ne motim, če sodim, da makedonski bralec to poezijo globlje dojame in občuti kakor slovenski, saj je napisana bolj v njegovem duhu. Slovenca ne očara, vendar mu kljub temu nudi marsikaj. To velja predvsem za tiste pesmi, ki so zbrane v ciklusu “Miniature”. Tu je po mojem nekaj pesmi, ki dajejo vrednost vsej zbirki in opravičujejo, da je bila prevedena v naš jezik.

Če povzamem zgornje misli, jih lahko strnem v naslednji zaključek: Aco Šopov je dober pesnik vendar pa mislim, da je svoj talent pravsaprav samo šele pokazal, ni ga pa še izrabil v vsej obsežnosti: in makedonska poezija, ki je v tako kratkem razdobju svojega razcveta prehodila že tako zavidljivo pot navzgor, lahko od njega se marsikaj pričakuje.

Ivan Minatti, ki je pesmi prevedel, je to opravil tako tankočutno in spretno, da se pesmi berejo, kot da bi bile napisane v slovenščini. Leplega priznanja prevajalcu stihov pač ni mogoče dati. In kakršnikoli očitki, da se je tu in tam nekoliko oddaljil od originala, bl bli brezpomembni. Celota zveni in to je tisto, kar šteje.

Spremne besede – napsal jih je Fran Petre – vo kratke, jedrnate in dajejo jasno sliko problema, ki ga obravnavajo. Skratka, so take, kot si jih nepoučeni bralec velikokrat želi, a le malokrat najde.

Oprema knjige je preprosta, dostojna, vendar likovno že ne koliko obrabljena. Splošen vtis, ki ga daje, je bled.
__________________
Članek je bil objavljen pod polnim naslovom “Tradicija in sodobnost, pesnička zbirka Aca Šopova Žlij se s tišino v prevoda Ivana Minattija” in Ljudska pravica, Ljubljana, 07.12.1957, str 6
__________________

Drugi literarni portreti v slovenščini