Življenju naproti

This post is also available in: Macedonian Serbian Croatian Bosnian

Jesen. Jesen… Sam po mestu blodim.
Pod akacijami suho listje joče.
Pred menoj neznana žena hodi,
k sebi sinka stiska ljubkujoče.

Nežno šepeta mu, boža lička;
drobni, trudni sinek hoče spati…
Jaz pa nimam strehe ne kotička
in nihče ne čaka me pred vrati.

Menil sem, nad zvezde bom poletel,
zdaj samevam z ulico spečo.
Kam naj grem? Kje si bom gnezdo spletel
in kod naj poiščem novo srečo?

Mnogo ljudi sem v življenju srečal
in mnogi ni skrival pred mano nasmeška:
„Pesnik, ej, nad oblaki bi letal,
stvarnost pa je surova in težka.

Sleherni dan je udarec, ki v hrbet udari,
nekoč spoznaš, kako v živo zadene –
ni ljubezni, sreče nihče ne podari,
vse je le sanja, upa prazne pene!“

Stekle so se mnoge ure črne
in jaz nisem več naivno dete,
še moja pesem, kadar se mi utrne,
nosi znamenje gorja in bede.

Naj rohne viharji, tulijo besneči,
sredi njih stojim ko skala živa.
Vse, kar v življenju moram še doseči,
ti bom iztrgal, usoda nezmagljiva.

Jesen. Jesen… Zvezde ugašajoče.
Sam po mestu tavam, vsem napoti.
V slutnji zarje vseobsegajoče
grem življenju novemu naproti.