Sanje, ki ne bodo umrle

This post is also available in: Macedonian

Koliko sanj, koliko sanj propada!
Vsaka sanja – ko labod brezkrili.
Če bi se v jato zbrali iznenada,
bi nebo jesensko zagrnili.

Rekla si: „Razpenjaš jadro belo.
Greš, ne vrneš se, pozabiš name.“
Kdo, povej, noč prvo razcvetelo,
le najino, kdajkoli iz srca mi vzame?

Me še zvesto ljubi tvoja duša,
ali sem ti tujec – smešen, čuden,
ki ljubezni svoje ne izkuša,
ki le sanja, tudi ko je buden?

Mordà imaš prav, ne varajo te čuti,
ko se bojiš za mojo čud nemirno.
Glej, mnogi so, ki dali v tej minuti
mladost bi za življenje tiho, mirno.

A jaz ne znam, ne znam mirno živeti.
Brez cilja blodim s ptico zapoznelo;
morda kot ona učim se – odleteti,
ljubezni poln, a z dušo osamelo.

Vem, za sanjača me imajo mnogi:
da rad bi snel z neba zvezd srebrnino.
O, da le ene žar ogreje dlani ubogi
dam svojih šestindvajset let za odkupnino.

Rekla si: „Razpenjaš jadro belo,
greš, da te tuj pristan mi skrije.“
Ne! Čuješ morje? To sŕce neveselo
še v valu najrahlejšem zate bije.