This post is also available in: Macedonian French Spanish English Serbian Croatian Bosnian Italian

Dolgo prihajajoči ogenj

1.

Tukaj je ta ogenj, v tej pobesneli vodi,
v tem kamnu in zlu, ki sam se plodi.

Pod temi vodami, težkimi in zrelimi,
tromeja črna, ki s črnim se delil.

Ven iz teh vencev sončničnih glav štrli,
pod tem skalnatim valovjem se duši.

V tem odmevu, prisegi in zlobi,
kakor obrežno drevo, v sluteči dobi.

Tukaj je ta ogenj, ki je skrit v koži,
stkan v tromejo, kot trije noži.

Vedno in povsod, vsemožen in truden,
zvezda v srcu in mrak, v korenini združen.

Koplji,
izkoplji ga.

2.

Od izvira do izliva,
od pesti do križa.

Od podzemnice do ozebline,
od brata do tatu.

Od svetilke do vislice,
od besede do meča.

Koplji,
izkoplji ga.

3.

Nikoli ga ne boš izkopal tukaj.
Glej ga, zaraščenega v prastaro bukev.

Med tremi stebli, se v zibelki niha,
rdečí se veter, v makov cvet piha.

Vojak v cerkvi na ikoni stari,
išče svoj glas, da se pojavi.

Glej ga, kleči, kot prevzet rezbar,
ki svojo besedo dolbe v oltar.

V sebi koplji, v svoji koži,
pod tri brazgotine, kot trije noži.

4.

Koplji,
izkoplji ga.

Od pepela do vasi,
od prsi do kosti.

Od boga do gloga,
od žetve do kletve.

Od brazgotine do bolečine,
od nožnice do revolucije.

Koplji,
izkoplji ga.

5.

Nikoli ga ne boste izkopali, niti kot plen divlji,
niti so mrtvi mrtvi niti so živi živi.

Njihov križ je bil lahek, a ni jim lahek pepel.
Mrtvi bodo umrli šele, ko zamre njihov napev.

Mrtvim ni težek grob, kjer ležijo,
pesmi, ki jih pojó, žive bremenijo.

Ognja na veke vekov ne boš izkopal.
To je ta svetnik, ki bo iz ikone izstopal.

To je ta kamen za vsako mrtvo vzglavje,
ta jedilnica zvezd, bolezen in zdravje.

To je ta magija, ta kri, ki čudeže ustvarja,
ki rane zdravi in glave odstavlja.

Pod svoje brazgotine koplji, pod nož, ki ti služi,
ogenj v tvojih očeh je plamen, ki zažari na roži.

6.

Koplji,
izkoplji ga.
Svojo poslednjo kletev bodo reke rekle,
se ustavile, presahnile, ne bodo več tekle.

Nebo se bo zrušilo.
Planine se bodo skotalile. Obličje se bo posušilo.

Pomešale se bodo zvezde in zveri, njive in strupi
in ne bomo vedeli več niti kdo so mrtvi niti kdo so živi.

Koplji,
izkoplji ga.

7.

Medtem ko koplješ pod seboj, se ti bo oznanil
in ti mrtvo glavo na ramena postavil.

Ogenj skozi skrivne kotičke zaslepljen te vodi
in ne sprašuješ se več kje si, kaj si, kdo si.

Tukaj je, v tem izviru, v molku, ki sveti
in svoje svetlobe nikoli ne more doživeti.

On na vsakem drevesu z mrtvim visi.
To smo mi, to sem jaz in to si ti.

Takšen je podoben glasu, ki sam utihne
in z neke višine tihe znova vzklikne.

8.

Vase koplji, v svoji koži,
pod črno sonce, kot trije noži.

Tukaj je ta ogenj, v tej pobesneli vodi,
v maternici lačni, ki lačno besedo rodi.

Lahko pa tudi zver v brlogu ukroti,
jo raztrga, zdrobi, ubije in združi.

Za lepoto z njim lepši je cvet,
brez njega osiromašen je svet.

Križ je lahek, a lahki niso naši pepeli,
mrtvi bodo umrli z nami, s pesmijo odzveneli.

Ацо Шопов, Гледач во пепелта, 1970
Prevod: Lara Mihovilović


4 Jul, 22.12.1973, p. 20.