Zlij se s tišino, energičen prelom s preteklostjo

This post is also available in: Macedonian

Marjan Brezovar

Zdi se, da se skoraj vetino v tistih mračnih in usodnih trenutkih narodne zgodovine, ko se zaostri vprašanje nacionalnega obstoja na »biti« ali »ne biti« ali ko se zgosti socialno zlo do hipertrofirane oblike, razraste poezija v nadosebne, družbene premere. Seveda; zares velika in dragocena poezija ohrani žar intimnega ognja in je vedno izraz osebnosti, le da je ta ekstravertirana, usmeрјena predvsem navzven, v stvarni predmetni svet; kolikor je poet še zazrt v ožji osebnostni svet, je vendarle tudi v njegovih najsubtilnejših stihih čutiti družbeno mero.

Celotna zgodovina makedonske vezane besede potrjuje gornjo misel: malokatera poezija se je razvijala v tako krutih pogojih, v tako nenehnem krvavem znamenju vseh mogočih agresij in eiksploatacij in v malokateri se je individualna pesnikova usoda tako organsko zrasla z narodno bolečino. Od bratov Miladinov pa do Racina, Markovskega, Nedelkovskega in Bogoevskega je makedonska umetna pesem (poleg narodne) v bogatih individualnih tonih živela in izpovedovala usodo svojega naroda kot živ zasmeh kategoričnim trditvam, da makedonskega naroda sploh ni. Med narodnoosvobodilno borbo je makedonska poezija — narodna in umetna — znova vzplapolala v širokih dimenzijah, po vojni pa je tudi ona prišla v zagato: posledica programatičnih zahtev o družbeno mobilizacijskem učinku so bili pogosto neiskreni toni, ki so izzvenevali v prazne deklarativne tirade.

Spričo tega j e razumljiv malce paradoksalen razvoj mladega makedonskega poeta Ace Šopova, ki je iz ozke, dnevne opredeljenosti preskočil v pravo antipodno nasprotje: v časovno indeterminiranost, in iz široko zasnovanih epskih pesnitev prešel v lirično domeno: v intimno izpoved. Energičen prelom s preteklostjo predstavlja zbirka Zlij se s tišino, ki nam jo je v prevodu poustvaril Ivan Minatti (prijetna in posebne hvale vredna novost založniške prakse, ki doslej ni izdajala v prevodih mladih, nadarjenih poetov). Pesnikov svet se je zdaj sila skrčil: snovno jedro skoraj vseh pesmi je pesnikova nesrečna ljubezenska, točneje življenjska usoda. Povratek k človeku in k drobnim vrednotam, ki jih utegne prevelik hrup zabrisati, je dragocen, četudi ne mislim, da je ta razvoj absolutno najboljši; ljubši mi je — če naj uporabim primero — Matej Bor s širokim motivnim razponom od veličastnega ciklusa »Šel je popotnik skozi dvajseti vek« do intimno ubranih samogo vorov kot včasih malce enolični in utrujajoči klici na pomagaj nekaterih trubadurjev. Pa vendar: širina motivne klaviature ni bila še nikoli bistven in zanesljiv predznak kvalitete; važnejše je, do kakšnih razsežnosti se raz maikne osnovno motivno žarišče in kako ga ume poet poglobiti.

Poezija Ace Sopova je izrazito izpovednega značaja; v nji razkriva pesnik z iskrenostjo in odkritosrčnostjo, vendar s taktom pravega lirika svoj čustveni svet. Osnovno razpoloženjsko izhodišče, ki ga bogato in domiselno variira, je osamelost, ubitost in nalomljenost lastnega življenja, ki jo le redko presvetli rahlo, neopredeljeno upanje. Le-to dominantno občutje struji in valovi tudi iz liričnega podteksta tistih stihov, v katerih se pesnikov svet malce razširi in v katerih je njegova usoda pomaknjena v drugi plan. Poezija Šopova je izpoved človeka, ki se zavoljo nemirne krvi ne znajde v življenju in si poruši vse, celo družinsko srečo, ima pa močan samokritičen občutek. Tako njegove tavajoče stopinje v svet vedno spremlja grenkoba in vsak zgrešeni korak poglobi ta njegov boleči resentiment. Večina pesmi je zelo pretresljivih (»Galebu, ki mi kroži nad glavo«, »Sanje, ki ne bodo umrle«); v njih je zvrhana individualna življenjska intenziteta, ki daje stihom čustveno globino.

Posebno mesto zavzemajo v poeziji Ace Sopova pejsaži; le-ti so včasih res zgolj fine, impresivno risane mojstrovine, večkrat pa jim je namenjena globlja funkcija: ob stiku z naravo, ob doživljanju njenih lepot se pesnik presvetli in nasrka novih moči (»Pojdi«, »Kadar ti je teško«, »O, kakšna radostt«). Zanimivo: le narava, čista in prelepa, notranje prežari poeta in mu da novih življenjskih impulzov.

Prevajalec Ivan Minatti je poslovenil verze z ustvarjalnim navdihom; pesmi so zvečine kakor v oblikovalnem zagonu scela prelite. Minatti se ni striktno držal besedi, čeprav si tudi ni dovolil prevelikih svoboščin, ampak je s tenkim posluhom ujel svojevrstno mehko in nežno dikcijo Šopova in njegovo toplo notranjo melodiko. Zdi se, da je ponekod prevod celo toplejši in nežnejši od originala. Le redkokdaj zastane prevajalcu kak stih, naj navedem en primer (»Ne ljubi me«, druga kitica): Toda — zakaj me spet in spet žalost muči, / zakaj spet in spet mi obraz mrači? namesto naravnejših in gladko tekočih verzov. O, zosto me pritiska pak taga j i zošto se stemni mojot lik?

Knjigi je dodan sintetičen pregled makedonske književnosti s posebnim pogledom na Aca Šopova izpod peresa dr. Frana Petreta.
___________________

Odlomek iz članka “Nekaj besed o dveh prevodih iz makedonske književnosti”, objavljenega v listu Naša Sodobnost, 1958, letnik 60, številka 3, str. 264-266.