This post is also available in: Macedonian

Aco Šopov v očeh Kosmača in Krefta*

Ciril Kosmač (1910-1980), slovenski pisatelj

Ciril Kosmač (1910-1980), slovenski pisatelj

Bratko Kreft (1905-1996), slovenski pisatelj

Bratko Kreft (1905-1996), slovenski pisatelj

Aco Šopov je rojen v Štipu 20. decembra 1923, kjer je po osnovni šoli končal tudi gimnazijo. Osemnajstleten je šel med partizane že 1. 1941. Po demobilizaciji se je poleg velike politične in kulturne aktivnosti posvetil študiju ter diplomiral na filozofski fakulteti v Skopju. Po osvoboditvi je najprej urejal časopis Idnina, pozneje pa je bil sourednik časopisov Nov den, Sovremenost in književnega lista Horizont. Bil je večkrat predsednik Društva književnikov Makedonije, kot ugleden prevajalec pa je bil eno volilno dobo tudi predsednik Zveze prevajalcev Jugoslavije.

Šopov je začel kot partizanski pesnik in kot pesnik obnovljenega življenja in izgradnje v prvih povojnih letih. Čeprav je to v pretežni večini programatična in deklarativna lirika, je že v njej čutiti tisto osebno noto lirskega pesnika, ki je v vsaki stvari osebno prizadet. Zato mu tudi prehod iz partizanske lirike v liriko svojega intimnega jaza ni bil težak, marveč naturen, ker je bila tudi njegova programatična lirika iskrena in kakor pri malokom. Zato ne bo ostala le zgodovinski dokument časa, marveč so med našimi pesmimi bodo trajno spominjale in oživljale težke čase in boje makedonskega naroda za svoj biti in ne biti, prav tako pa bodo pričale za umetniško ustvarjalnost njihovega tvorca. Zanos boja in revolucije, ki je zajet tako v Šopove partizanske pesmi kakor tudi v pesmi prvih let obnovitve in izgradnje, je pri večini Šopovih pesmi pristen: ne zveni votlo kakor pri mnogih pesmih v vseh jugoslovanskih književnostih tistega časa, ki so sicer takrat opravile svoje delo, toda ko je bil njih čas mimo, so z njim vred tudi zamrle, ker je s časom ugasnil tudi njih ogenj, saj je gorel bolj iz časa kakor iz pesnikovega notranjega ognja. Ne tako pri Šopovu in še pri nekaterih pesnikih tistega časa, ki so znali ogenj boja in vere vanj, v revolucijo, v svoj narod in v človeka, prenesti v pesniško besedo in stih, ker niso bile njih pesmi le verzificirana deklarativnost in reportaža o vnanjih dogodkih, marveč je bilo vse dogajanje nerazdružljivo z njegovim in človeškim jazom. Ta se je sicer zlival z množico v eno in dvigal glas v našem imenu, hkrati po svojem, ker se je zavedal, da ne govori nič manj za množico svojega ljudstva kakor zase. Če se bije zanjo, se bije zase. Če se bo rešilo ljudstvo, se bo rešil tudi on, pa čeprav v boju pade, toda to bo le padec in smrt telesna, ne pa duha, ki bo živel v pesmi dalje, če ga je v njej dojel in mu dal takšno besedo in zven, da bo donel trajno in pričal o tem, kaj je čutil sredi boja posameznik in kaj množica, kdaj je bil sam zase in kdaj je bil množica—človek. To so bistva vse naše prave partizanske in revolucionarne poezije, ki ni zgolj vnanje retorična in deklarativna, marveč je retorična in deklarativna, ker sta njena beseda in dih vzkipela iz vrelega čustva in krvi. Zanos je v njej, kakor je zanos v uvodu Prešernovega “Krsta pri Savici”, v Njegoševem “Gorskem vencu”, Mažuranićevem lirskem epu “Smrt Smail age Čengijića” in v “Serdaru” Grigora Prličeva. V vseh naših književnostih obstaja veliko množje partizanskih in revolucijskih pesmi, ki jih čas —sodnik že prerešetava in razpihuje v svojem situ. Marsikaj se izgublja v nič, toda marsikaj tudi ostaja kot pesniška priča bodočim rodovom. Veliko pesmotvorcev je bilo poklicanih, toda malo je bilo pesnikov izvo1jenih. Med zadnjimi pa je vsekakor Aco Šopov z nekaterimi svojimi partizanskimi pesmimi, ki bodo poleg pesmi Blaže Koneskega, Slavka Janevskega in še nekaterih pesniško sporočilo in izročilo o nacionalnem in socialnem boju makedonskega ljudstva za svobodo kakor tudi o revoluciji.

Ker je v Šopovih partizanskih pesmih in v tistih iz časa obnove življenja skritih nekaj tihih, intimnih zvokov, brez katerih ni pravega pesnika, je bil prehod iz te programatične lirike v liriko intimnega jaza naraven in prepričevalen. Življenje se je nekega dne po svoje normaliziralo, ker je začutilo pod seboj spet trdnejše temelje. To je pesnike osvobajalo od prejšnjih iskrenih in globokih skrbi za usodo svojega ljudstva, s katerim so se čutili eno. Hkrati z novim družbenim razvojem pa je rastel in se vedno bolj razvijal osebni jaz, ki je kakor prej v vojni in revoluciji marsikaj globlje čutil, kar se dogaja poleg vnanjega še pod skorjo vnanjosti v sredici. Pesnik je bil in bo seizmograf življenja, vnanjega in še bolj tistega, ki je vsakdanjim očem skrito. Ko se je življenje po vojni in revoluciji nomaliziralo, je dobilo marsikaj svoj vnanji blesk, ki očara in mami oči. Pesnik, ki čuti in vidi globlje, pa lahko za tem vnanjim bleskom odkriva marsikaj, kar se z njim ne sklada. Čim večje je nasprotje med vnanjostjo in notranjim bistvom, tem večja je pesnikova odtujenost (alieancija) od oficialnega življenja. Od pesnikove nature je zdaj odvisno, ali ta nasprotja razgalja in obtožuje, ali pa jih emotivno le registrira kot neko nujnost in neogibnost, zoper katero sam nima ne leka ne orožja. Edino njegovo orožje je emocionalno ali meditativno uglašena lira, ki izpoveduje in odraža jaz človeka-pesnika. S tem pa še ni rečeno, da se je pesnik popolnoma izločil iz človeškega občestva in družbe, v kateri živi, da se je zaprl v slonokoščeni grad solipsizma, egocentrizma ali celo nekomunikativnega hermetizma.

Nič takšnega ni v najnovejši liriki Ace Šopova, ker je njegova subtilna, osebna pesem podtalno vendarle nadaljevanje njegovega pesniškega bistva in iskrene, temperamentne nature iz časov partizanske in revolucijske lirike, le da se isto bistvo zdaj drugače manifestira v občutju in misli, v besedi in obliki. Res pa je, da sta oblika in beseda zdaj žlahtnejši, toda do tega ga je prisililo samo doživetje in čustvovanje, kajti z istimi zvoki in melodiko, s katerimi je izražal svoja partizanska in revolucijska občutja, ne bi tu ničesar opravil. Tega se je moral zavedati sam, ko je občutil, da je za pesniško manifestacijo sublimnosti intimnega jaza potrebna drugačna instrumentacija. Že to priča, da imamo pri Aci Šopovu opraviti s pesnikom umne občutljivosti in tenkega notranjega posluha, ki še ni niti odkril niti organiziral vsega svojega pesniškega orkestra. Toda vse, kar je ustvaril doslej, izpričuje pravega lirskega pesnika, ki je stopil že v zrelo dobo svojega ustvarjanja. Dosedanji njegov razvoj priča, da so mu tudi za naprej odprta vsa pota pesnika, če si jih bo znal odkriti in po njih hoditi, kakor bo prav in kakor mu bo velevala njegova pesniška natura, ne pa kakšne zunanje literarne mode, ki so za marsikakšnega pesnika našega časa nevarne Scile in Karibde. Ostati samemu sebi zvest, kakor doslej, ubirati strune, ki so so dane tvoji človeški in pesniški naturi — tudi to je eden izmed kategoričnih imperativov umetniškega ustvarjanja, ki je njegov neobhodni in nepogrešljivi kompas skozi življenje in viharno vesolje umetnosti. Šopov mu de doslej sledil iskreno in trdno.

Značilno zanj pa je še nekaj: ne piše veliko ali vsaj veliko ne objavlja. Lahko bi rekli: poje le, kadar mu poje. Tudi to je lastnost, ki mu šteje v dobro. Čuti odgovornost pred ustvarjanjem in se javno ne oglasi, dokler ni pesem po lastnem občutku zrela za javnost. V tej skrbi in čutu odgovornosti se čuti neka stvariteljska plahost, ki se skriva za siceršnjim njegovim živim temperamentom. Ta plahost pa ni nič drugega kakor vestnost, s katero dobro najprej preobčuti doživetje, nato pa ga vsebinsko in oblikovno pretehta v besedi, ritmu in melodiji.

Beseda zanj ni samo izraz neke misli ali čustva, nekega pojma, marveč tudi manifestacija zvoka, kakor je nato stih manifestacija ritma in melodije. Premalo je za pravega pesnika, če izbere kar prvo besedo, ki sicer izraža pojmovno doživeto čustvo ali misel, sama je niti ne zveni, ne poje, kaj šele da bi zvenela in pela v stihu, ko jo povezuje z drugimi besedami. Šopov je to začutil najprej podzavestno, ker ga je na to napeljal njegov muzikalni posluh, pozneje pa se je začel nujnosti muzikalnosti zavedati vedno bolj, da rabi danes v najboljših svojih pesmih besedo in jezik zavestno, kot misleno-čustveni in hkrati muzikalni instrument svojega lirskega ustvarjanja.

Kakor vsi pomembni makedonski pesniki po Racinu je moral in mora tudi Šopov posvečati v svoji liriki veliko pozornost makedonski besedi in jeziku. Čas ne terja od makedonskega književnika, da s svojim delom le razvija narečje v jezik in da tega knjižno utrjuje, marveč da ga stvariteljsko oblikuje in dviga v jezik poezije, v jezik umetniške besede. Korenike makedonščine segajo stoletja daleč nazaj. Kakor pa so branile in zavirale razne neprijazne in celo sovražne sile cela stoletja, da bi se makedonska plemena združila in razvila v narod, tako so preprečevale, da bi iz njih narečij nastal knjižni jezik v smislu modernega jezikoslovja in leposlovja. To častno, težko, a veliko nalogo je zgodovina naložila pokolenjem, ki so morala za ta smoter najprej zgrabiti za puške, kakor že stoletja tolikokrat, da ne nepretrgano. Ne le svoboda, ki je iz tega boja in krvi vzniknila za makedonsko ljudstvo, marveč tudi njegov govor je dokončno vzrastel v knjižni jezik samobitnega naroda, v jezik umetnosti in znanosti. Zastopniki teh pokolenj v književnosti, v jezikoslovju in znanosti so ustvarili v kratkem času od Koste Racina do danes prava čuda, ki vzbujajo upravičeno občudovanja pri vsakomur, ki ima pamet in posluh za to.

Pri tem ima tudi pesem Ace Šopova svojo pomembno zaslugo, saj dokazuje v svojih najboljših primerih tudi Šopov, da je pesniku—umetniku mogoče tudi v tem jeziku izraziti najsubtilnejšo liriko v merilu svetovne književnosti. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so ta pokolenja ta pesniški jezik morala sproti sama ustvarjati in da pri tem niso v najboljših primerih opravila le pionirskega dela, ki bi predvsem utrjevalo temelje makedonščini, marveč so gradila in gradijo nadstavbo umetniške in kulturne manifestacije makedonskega jezika. Za kar so mnogi jeziki in njih književnosti potrebovali več stoletij, to so pokolenja Racina, Iljoskega, Koneskega, Janevskega, Šopova itd. storila v nekaj desetletjih.
Upravičeno je napisal o pesniškem delu Ace Šopova ugledni zastopnik teh pokolenj na področju literarne zgodovine, teorije in estetike Dimitar Mitrev:

“Prostorot na intimata vo makedonskata poezija za sekogaš e neodvoiv od povoenoto poetsko delo na Aco Šopov. Na taa poezija toj ì podari ne pesni a zbirki od pesni što so retka kontinuitetnost go obeležija likot na nejziniot najčist lirski egzaltator […] Aco Šopov e vojnik na lirskata iskrenost, ednakvo hrabar: i koga ja držeše puškata i koga go drži peroto, nišanejќi – pri site slučai – so istrelite na svoeto srce […] So negovite pesni e označen i polnokrvniot početok na našata intima […] Pri Šopov postoi, pri nego izrasna eden lirski svet bogat so vistini za sebe, a ne so pozi na intimomanija […] Оvoj čist liričar ostana čist i za teškite izmamnosti na sterilnoto lutanje vo koe ne zalutaa samo bezdarnici. Roden liričar, samosvesen za svojata lirska misija: – da bide pred sѐ, svoj dokraen samootkrivač – toj ne stana školska žrtva ni na edna literaturna škola.”

Pesmi Ace Šopova ni so našle odmeva le v makedonskem svetu, marveč pričajo zanj v prevodih posameznih pesmi tudi drugje. Ko je izšel lani izbor njegovih pesmi v izboru in srbohrvaškem prevodu črnogorskega pesnika Sretena Perovića pod naslovom Predvečerje, je Mirko Miloradović zapisal v svoji kritiki:

“Bard savremene makedonske poezlje Aco Šopov […] dolazi sa lirikom melanholičnom i tihom, sa nagoveštenim kricima zatomljenim nemirima, sa uzletima do refleksivne poezije, takođe […] A očit je uspon Aca Šopova, uspon do pesnika, koji ne rasipa i ne presipa stare ideje, koji se ne hvata za novotarije kao za spasavajući splav, ali koji ne odbija novosti podložne pesničkom biću. Od pesnika kome de dobrota bila vrhovna reč do tvorca reči “nebidnina” (nepostojanje) pređen je put najbolji i najcelishodniji, put do spoznaje […] Ne smemo zaboraviti, da je među prvima posle Koste Racina bio Šopov, a da se pionirska uloga, koja se kako vidimo ne odriče ni danas, nosi uz brižno čuvanje osnovnih, startnih odlika. Šopov je međuvrneno prevodio Šekspira, Rostana, Župančiča, pa je njegovo delovanje na izgradnji makedonskog jezika i stiha zadužilo potonju generaciju pisaca ovog jezika.”

Nič manj častnega priznanja ni dal Šopovu sovjetski ocenjevalec njegove poezije (A. Romanenko), ko je zapisal:

„Vo makedonskata poezija koja mnogu vekovi beše otkinata od opštite tekovi na evropskata literatura koja samo vo poslednite dve decenii dobi uslovi za svoj razvitok, tvoreštvoto na Aco Šopov otkriva nov poetski svet, edna od osnovite na ona ogromno što go narekuvame naša sovremenost.”

Tenek posluh za stil in jezik je izpričal Šopov tudi v svojih prevodih. To dokazujejo med drugimi tudi prevodi dveh stilno tako različnih pesnikov, kakor sta Jovanović Zmaj in Shakespeare. Čeprav je prevedel Hamleta iz ruščine (po Pasternakovem prevodu, ki velja za klasičnega), je ustvaril kakor nekoč pri nas mladi Cankar, ko je prevedel Hamleta iz nemščine, jezikovno-stilni temelj bodočim makedonskim prevodom Shakespeara.

Podpisana predlagata Aco Šopova za rednega člana umetniškega razreda Makedonske akademije znanosti in umetnosti.
Ljubljana, 20. julija 1967
Ciril Kosmač, redni član Slov. akademije znanosti in umetnosti
Dr. Bratko Kreft, redni član Slov. akademije znanosti in umetnosti
______________________
*Recenzija za imenovanje Aca Šopova za člana Makedonske akademije znanosti in umetnosti.
______________________

Drugi literarni portreti v slovenščini