Aco Šopov: Pesnički sobratje*

V Ljubljani se počutim zelo prijetno in še posebej glede na bližino med nami Makedonci ni vami Slovenci, skoraj kot doma, pa čeprav ležim na kliniki, je menil znani makedonski pesnik in član makedonske akademije Aco Šopov, trenutno pacient na sobi št. 10 kardiološkega oddelka v kliničnem centru. Sicer pa je glavno, da se mu bolezen, zvišan pritisk in težave s srcem, izboljšuje, kar je potrdil tudi profesor dr. Branko Volavšek, ki ga zdravi.

Na aktualizirano vprašanje, kako senekdanji večni aktivistični mladinecpo duti zdaj kot pacient in kako kot pesnik, ki je vselej pelo srcu in ljubezni, zdaj doživlja fizično bolezen srca, je z nasmeškom, čeprav je govoril še nekoliko težko, od vrnil:

Vselej sem bil dinamičen, zdaj sem se moral zresniti. Sicer pa me visok tlak pre ganja že deset let in tudi srčnih napadov sem že nekaj imel, tako da sem se zdaj odločil za zadnje in dokončno zdravljenje. Je pa res po drugi strani neprijeten občutek, da moraš potem, ko si že toliko pisal o srcu in ljubezni, končno tudi na srcu zboleti. Toda tudi to je treba preizkusiti. Obratno pa morda tudi to drži: ker sem vse življenje raziskoval srce, njegove bolečine in njegove radosti, sem zaradi teh pre velikih emocij in prevelikih zaskrbljenosti tudi zares zbolel. Upam pa, da bom to fizično bolezen srca kmalu prebolel in da se bom lahko znova vrnil predvsem k svojemu pesniškemu delu.

Ste se že morda odločili, česa se boste znova naj prej lotili?

Ko sem se vinil iz Afrike, some makedonski novinarji podobno vprašali. Odvrnil sem jim, da se bom zdaj v poeziji posvetil predvsem svojemu rojstnemu kraju Štipu in svojemu otroštvu. Nekaj sem že zastavil, pa sem delo zaradi bolezni zdaj prekinil”, je pripavedoval Šopov in obenem zanikal, da bi mu bivanje v Senegalu, kjer je bil pet let jugoslovanski veleposlanik, sicer zdravstveno stanje poslabšalo.

Podnebje v Senegalu je kar znosno, edino ko poleti nastopi nekaj mesecev deževne dobe, je klima zelo težka in takrat sem se običajno umaknil v Jugoslavijo. Drugače pa je bilo moje bivanje v Senegalu zelo plodno in zanimivo, saj sem zlasti s pomočjo predsednika te dežele, pesnika Senghorja in njegove poezije lahko veliko globlje spoznal črno Afriko.

Je torej posebno srečna naveza, kadar sta oba, državni poglavar in pri njem akreditirani tuji diplomat – pesnika? 

Vsekakor! Do Senghorja sem imel vselej dostop in pogovarjala se nisva toliko na državniški kot na pesniški ravni. V ponos mi je bilo, ko je predsednik Senghor večkrat na kakih sprejemih, ko me je predstavil, zelo ljubeznivo dodal: “To pa je moj sobrat pesnik!”

Kot makedonski pesnik, podobno kot se dogaja nam Slovencem, najbrž še bolj občutite v eni in ista osebi žgočo potrebo po uveljavitvi svoje narodnosti in hkrati po vsečloveški univerzalnosti?

Kot makedonskd pesnik sem se vselej izražal v osnovi kot človek. To, da sem Makedonec, mi tudi nikoli ni škodovalo, ne doma ne v tujini. Nasprotno: na ta način sem samo lažje kot človek stopal v človeško občestvo. Hkrati pa sem se vselej zavedal, da ima makedonski narod posebno usodo in da je z veliko zakasnitvijo šele v sedanji Jugoslaviji dobil primanje svojegla nacionalne ga bivanja z vsemi pravica mi. V Senegalu, v Afriki sem doživljal neko podobnost, čeprav ne istovetnost, kajti istovetnosti ni.

Bili ste eden izmed stanoviteljev makedonske akademije znanosti in umetnosti. Kako danes presojate njeno delo? 

Čeprav sem član akademije, zadnje čase sicer ne delam tako dejavno v okviru akademije, vendar lahko poudarim, da je makedonska akademija zelo aktivna pri uveljavjanju makedonske kulture in makedonskega bivanja doma in v svetu.

Ste eden izmed avnojskih nagrajencev. Kako sploh gledate na vprašanje nagrajevanja književnikov? 

V Skopju je prav zdaj v teku zelo živa polemika v zvezi z nagrajevanjem literarnih del. Sam sem sicer lani na festivalu v Strugi dobil nagrado “Bratov Miladinov” za svojo pesniško zbirko Pesmi črne žene, tako da sam nisem prizadet, vendar lahko zato toliko bolj objektivno izrazim svoje občutke, da so v zadnjem času v Makedoniji delali nekaterim našim literarnim ustvarjalcem krivico. Čeprav so bila nekatera literarna dela, zlasti pesniška zbirka mladega pesnika Mihaila Rendžova, zbirka Mateja Matevskega Perunika ali proza Taška Georgijevskega Rdeči konj, zelo dobra, pri minulih literarnih nagradah Makedonije, to je 11. oktobra in 13. novembra, niso podelili nobene nagrade, kar se mi ne zdi prav.

Vi sami pa ostajate zvesti poeziji?

“Prav gotovo, saj za kako sedlanje drugam je zdaj že prepozno, ker sem zato že prestar,” je odvrnil leta 1923 rojeni Aco Šopov in ob koncu na vprašanje, kaj mu je poezija, nekam nelagodno povedal: “Skoraj da ne vem čeprav to delam že tridese let. Zdi se mi pa, da mi je smisel življenjana”

_____________
* Pogovor z makedonskim pesnikom A. Šopovom vodiо Bogdan Pogačnik. Delo, Ljubljana, 28.01.1977, str. 9